ŽALUJOČA DRUŽINA
- 18.00 EUR KATEGORIJA 1
- 15.00 EUR KATEGORIJA 2
- 13.00 EUR KATEGORIJA 3
- Responsible organizer and seller
SLG Celje- Gledališki trg 5, 3000 Celje
- +386 (0) 3 4264 208
- [email protected]
- www.slg-ce.si
Branislav Nušić (1864–1938) se je rodil kot Alkibijad Nuša in si pri osemnajstih letih spremenil ime, ustvarjal je tudi pod psevdonimom Ben Akiba. Eden najpopularnejših srbskih pisateljev je avtor romanov, komedij, dram, esejev, črtic, spominov, feljtonov, zgodb, začetnik retorike v Srbiji. Pri publiki je bil priljubljen predvsem kot humorist in komediograf. Delal je tudi kot novinar in diplomat. Že od malih nog je oboževal gledališče, z devetnajstimi leti je napisal svojo prvo komedijo Narodni poslanec (Narodni poslanik, 1883), ki je bila uprizorjena šele trinajst let kasneje. Kot literat se je razvijal v treh zgodovinskih obdobjih – v obdobju Milana in Aleksandra Obrenovića, med letoma 1903 in 1918 ter v obdobju po prvi svetovni vojni.
Bil je izredno ploden avtor, pisal je socialne, domoljubne in zgodovinske drame ter politične in socialne komedije. Komedije je pisal zelo hitro in jih nikoli ni cenil. Želel se je uveljaviti predvsem kot resen dramski pisec, vendar njegove drame niso dosegle takega uspeha kot komedije.
Nušićeve politične komedije Narodni poslanec (Narodni poslanik, 1883), Sumljiva oseba (Sumnjivo lice, 1888) in Gospa ministrica (Gospođa ministarka, 1929) so danes prav tako aktualne kot v času njihovega nastanka pred več kot sto leti. Prav zato se je Nušić kot najbolj znan srbski komediograf zapisal med nesporne klasike vrhunsko napisanih komedij. V svojih komedijah je orisal vse slabosti družbe in časa, v katerem je živel, v njegovem pisanju pa se pojavljata dve osnovni temi – oblast in denar – gonili, ki ženeta njegove like.
V komediji Žalujoča družina (Ožalošćena porodica, 1934) je Nušić kritično ost usmeril v pokvarjeno, sprenevedavo in povampirjeno družbo, predvsem v človeški pohlep. Družina se zbere po pogrebu strica na njegovem domu in vsak od tako imenovanih "sorodnikov" je prepričan, da je prav on upravičen do dediščine. Vsi se sprenevedajo, žalujejo in hvalijo pokojnika, dokler se ne izkaže, da je njihovo upanje na dediščino prazno. Takrat padejo maske in žalost ter spoštovanje do pokojnika hitro splahnita. Nušić je v Žalujoči družini izjemno natančno prikazal in razkrinkal neiskrene odnose v družini, ko zaradi pohlepa maske sprenevedanja malomeščanske srenje začnejo padati in pred nami zazeva zgolj primitivizem in zvitost malega človeka.
Duhovite, strupene in večno aktualne Nušićeve komedije o razkrinkavanju hipokrizije, laži in pohlepa ne razumemo zgolj kot lahkotno, sproščujočo in neobvezno komedijo, temveč predvsem kot priložnost za radikalno kritiko in detekcijo družbene moralno-etične sprevrženosti, obenem pa tudi kot natančen in neusmiljen prikaz vsakdanje človeške banalnosti in pritlehnosti.
Bitka za dediščino je tudi v Sloveniji postala nekakšen nacionalni "šport" oziroma arhetip, skozi katerega se zrcalijo moralna sprevrženost, pohlep, dvoličnost in lakomnost, zato je Žalujoča družina idealna priložnost, da preko komedije kritično prikažejo tudi stanje v slovenski družbi in odnose v slovenski družini.